Novice

Ostale novice:
Nazaj Veseli december Naprej

Veseli december

  • croppedimage440440-Kopija-od-Invalid-portnik-leta-2
    Invalida športnika leta - Darko Đurič in Jana Fuhrer ter moja malenkost v ozadju :-).

Letošnji veseli december prekaša vse dosedanje. Samo vztrajno zapisovanje obveznosti na koledar mi omogoča, da nisem "overbukt". Ampak ja, uživam v delovnih obveznostih in predprazničnih radostih z mojim malim. Zdaj je že tako velik, da se nad dobrimi možmi ne navdušujem samo sama, ampak pomaga tudi on. Priznam, da so vse te stvari v meni prebudile tisto iskreno otroško veselje in z radostjo gledam, kako se tudi on navdušuje. Na splošno se mi namreč zdi, da s(m)o ljudje danes vse prevečkrat zadržani, v eno ali drugo smer. Zdaj, ko sem že "stara", me ne meče več tako, včasih pa me je znalo u-la-la premetavati po cele dneve in slediti intuiciji, pa iti v nove zgodbe. Zdaj je tega nekoliko manj, a z malim, 2. januarja bo dopolnil 2 leti in pol, to vztrajno obujava.

In ja, lepo mi je pohvaliti druge ljudi, kadar naredijo kaj dobrega, da vedo, da vse stvari za nas niso samoumevne. Tako se mi je čez vikend posvetilo, da napišem zahvalo vzgojiteljicam za lepo sobotno dopoldne v Mariboru, Samo pa jo je opremil z risbico. Naš vrtec namreč že več kot dve desetletji takle čas v decembru organizira ogled lutkovne predstave v štajerski prestolnici, tja pa se odpravimo z vlakom. Lepo doživetje in čeprav je bila letos tematika pravljice kar precej zahtevna, sporočilnost o skromnosti v življenju pa zelo lepa, je bilo vzdušje res fantastično. Če odmislimo tistih zadnjih nekaj deset minut na vlaku, ki so že segale v ure otroškega popoldanskega počitka in jih je pičila tista sitna muha, ki prileti vsake toliko.

Sobotni družinski izlet v Maribor je bil ravno prav po delovnem tednu, ko sem v Ljubljani delala dve prireditvi, dve podelitvi v dveh dneh. V torek je bila v Austria Trend hotelu tradicionalna podelitev Invalid - Športnik leta. Zelo všečen ambient, v katerem sem delala prvič in seveda družba športnikov invalidov, med katerimi se vedno dobro počutim. Nazadnje sem delala to prireditev davnega 2006, po uspeli prireditvi letos maja v Laškem, pa me je Zveza za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite spet poklicala k sodelovanju. Saj v poplavi priznanj, ki se podeljujejo, lahko dodaš le nekaj svojih besed, pa seveda obilo svoje energije, da stvari lepo tečejo. Takšne prireditve pa so tudi priložnost za srečanje. Tako smo se videli s tekmovalci, ki so Specialno olimpiado Slovenije zastopali na Zimskih svetovnih igrah v Pjongčangu februarja letos, po dolgem času pa sva se srečali tudi s prijateljico Jano, s katero sva se spoznali leta 2000 v Sydneyu. Posrečena zgodba :-). Jana je šla na olimpijske igre navijat za rokometaše, ja, točno zato je letela 24 ur down under, jaz pa sem takrat kot mlada, prodorna športna novinarka že bila zunanja sodelavka Olimpijskega komiteja Slovenije, za katerega sem od tam poročala za mrežo lokalnih radijskih postaj. Uuu, to so bili časi in kakšna improvizacija, da je prišel tisti blazno težek intervju z Iztokom Čopom vendarle v Slovenijo. Za mnoge danes čudno, a takratne povezave so bile še nekaj svetlobnih let od današnjih. In ja, Jana, skromno dekle brez ene roke, ki jo, tako sama, zadnje čase kar velikokrat pozabi doma :-). In zdaj se druži z odbojkaricami sede, pa je ta priložnost nanesla, da sva lahko spet po dolgem času jedli iz istega krožnika in se režali najinim avstralskim potepanjem. Tem se velikokrat nasmejim tudi sama, sploh po vseh potovanjih, ki sem jih dala skozi v kasnejših letih. Smejim pa se zato, ker sem se v Avstralijo odpravila za tri tedne, prvih 14 dni so bile olimpijske igre, zadnji teden je bil namenjen spoznavanju dežele tam doli, pa nisem imela s sabo niti enega vodnika, niti nisem imela pojma, kaj bi počela, zato mi je stvarstvo na pot postavilo Jano. In zato sem v njenem telefonskem imeniku še vedno Urška SYD. Nekatere stvari ostanejo zavedno!

Dan kasneje je bila v Festivalni dvorani, kjer je zdaj že nekaj let, prireditev Športnik Ljubljane. No, tega pa sem začela delati leta 2006 in razen tistega leta, ko sem bila na porodniški, nisem izpustila nobene prireditve, pa še zdaj mi zna kdo povedat, da so me tisto leto pogrešali v svoji sredini. Vsekakor lepo slišati! Letos smo podelili 127 priznanj, u-la-la. Ni kaj, prireditev za vztrajne, a vseeno dinamične. Veliko športnikov, nagrajencev je letos manjkalo in prireditev je kar klicala po malo več energije, ki so jo sicer vnašali plesalci, ritmičarke, pa mlada glasbenika s Konsvervatorija za glasbo in balet. Lepo so zvenele njune note in človek bi ju še kar poslušal. Najboljša športnica Ljubljane je postala Tanja Žakelj, sicer iz Idrije, a tekmuje za ljubljanski klub. "Ta mala", še iz tistih časov, ko sva skupaj drgnili gorsko-kolesarske stezice. A ne za dolgo, sem se prej poslovila in ko sem ji letos stisnila roko - videli se nisva leta in leta - tudi nisem pozabila omeniti, da je bilo še dobro, da sem se umaknila, saj me je že leta 2003 "nažgala". A se me še spomni, po vseh teh letih in čeprav na prireditvi v drugačni preobleki. Vesela sem, da ji je uspelo in da ob vsem tem še vedno ohranja svojo skromnost, včasih, glede na svoje uspehe, celo še preveliko. A moji gorsko-kolesarski podvigi še čakajo "na boljše čase". Nekoč sva se menila s kolegom Tomažem Kovšco, s katerim sva tudi obredla nekaj zanimivih slovenskih singlov, da bi odvozila kakšno dobro etapno dirko. Ampak ja, nekoč, nekje, kdo ve ...

Na vrh