Novice

Ostale novice:
Nazaj Košarkarska vročica Naprej

Košarkarska vročica

  • croppedimage440440-MAL7689-Kopija
    Čudovit ambient Kongresnega trga, ujetega pod Ljubljanski grad in košarkarsko dogajanje v času EuroBasketa.

September je bil v Sloveniji v znamenju EuroBasketa, največjega športnega dogodka v zgodovini Slovenije. Wau, lepo je bilo biti zraven in dihati s košarkarsko žogo, čeprav se, roko na srce, na fakulteti nisva marali preveč, sploh, ko mi je profesor že v prvih urah rekel, da ne obvladam niti osnov s košarkarsko žogo. No, ni bil edini, bolj so mi pač ležali individualni športi in individualizem še danes "trajbam", razen tega, da mi je uspelo zapopasti tedenske dogovorjene ure za vadbo zumbe. Wiiii, to je šele veselje.

Pa spet spomin na fakulteto, kjer sem resnično uživala v plesnih uricah pri Meti, pa naj je bil to moderni ples, izrazni, ljudski, otroški, aerobika ali celo balet, na katerem sem se "lomila" ravno tisto leto, ko sem trenirala gorsko kolesarstvo in smo v nedeljo imeli tekme, baletni drog pa je vabil v ponedeljek ob sedmi uri zjutraj. Auč! Ali pa masažice, sproščanje, vse to nam je ponudila legendarna Zagorčeva in ko smo končali s predmetom, no, zaradi tanga, katerega je vztrajno vodila soplesalka, mi je bilo po eni strani celo všeč, da plesa ni več na urniku, a sem pogrešala ritem, plesne korake. Pa še pri srčnih izbrancih nikoli nisem imela te sreče, da bi kateri naredil kakšen posebej improviziran plesni korak, še pri osnovnih je bilo bolj težko. Zato mi zumba - v solu plesu, kakopak spet individualizem, paše!!!

Oh ja, od EuroBasketa sem prišla na zumbo - dobra kombinacija :-). Tudi na Kongresnem trgu, kjer sem za časa Evropskega košarkarskega prvenstva v Sloveniji povezovala program dogajanja v tej ljubljanski fun coni, smo poplesavali - od jutra do večera in se greli na včasih celo premočnem septembrskem soncu. Nosili so nas poletni ritmi, sodelavci so bili fantastični, tako da sem v nekaterih okvirih zapopadla timsko delo in prešla svoj individualizem. In ja, tu so bili Dunking Devillsi, nabriti mladeniči, nabildani, polni spontane energije, ki so nas polnili dvakrat dnevno - naše tribune in mene s svojo neobremenjenostjo. Moram priznat, da mi je bilo v zadnjih letih, ko sem se odselila iz Ljubljane, kdaj kar težko zaviti v prestolnico, teh 18 dni me je obrusilo, da sem se vedno znova rada vračala. In presegla še en mejnik v našem družinskem življenju - inventarno številko, da sem vsako popoldne doma! Špica! Vse je za nekaj dobro. 

In Stožice so pokale po šivih! Dolgo mi ni potegnilo, da bi kupila kakšno karto, potem pa smo bili prave bitke za zadnje kose dragocenega papirja, ki je omogočal vstop v dvorano. Takrat si plačal tudi najvišjo kategorijo, samo, da si dobil mesto med zvestimi navijači. To pač dela šport, ki povezuje ljudi. In če hočeš biti in, pač plačaš ceno. Je bil pa to športni dogodek, ki je po dolgih letih v meni zakuril tisti del krvi, ki je bila včasih non stop na udaru. Sedem let rokometnih tekem vsak vikend, pet let nogometnih tekem, tudi po dve na vikend, uja, to je "požrlo" večji del mojega navijaškega adrenalina, čeprav sem bila tam službeno, a vseeno. Zato mi je bilo po eni strani tako ljudo, da me lahko nek tak dogodek pripravi do stanja vzhičenosti, zanesenosti, biti eno s košarkarji. 

Na vrh